Objavljamo prevod intervjuja z Janom Goossensom, kuratorjem festivala, v The Slovenia Times. Original si lahko preberete tukaj.
BODOČI ARHIVI: FOKUS AFRIKA
Jan Goossens je svetovno znano ime na področju sodobnih umetnosti. Kot umetniški vodja bruseljskega mestnega gledališča KVS je svoje delo posvetil preoblikovanju tega gledališča v večdimenzionalno in večjezikovno kulturno ustanovo z močnimi mednarodnimi povezavami. Je tudi eden od pobudnikov projekta Kongo, prek katerega to gledališče podpira kongovske umetnike in kulturne ustanove ter jim pomaga promovirati njihovo delo. Goossens je tudi soustanovitelj mreže Shared Spaces, ki se osredotoča na medcelinsko mreženje kulturnih akterjev. Kot selektor programa 19. festivala sodobnih odrskih umetnosti Exodos bo med 16. in 23. aprilom obiskal Ljubljano.
Kako ste se zapletli s Slovenijo?
Vedno se najprej povezujem z ljudmi, bolj kot s prostori. Zanimivi, velikodušni in privlačni ljudje me pripravijo do tega, da se kam napotim, se seznanim s kraji in jih vzljubim. V primeru Slovenije in Ljubljane je ta oseba zagotovo Nataša Zavolovšek, producentka Exodosa. Spoznal sem jo pri delu v upravnem odboru neformalne evropske gledališke mreže IETM. V številnih intenzivnih pogovorih o mednarodnih odrskih umetnostih in njihovi bodoči usmeritvi, o tem, kateri umetniki in kateri deli sveta so bili doslej vključeni v mednarodne pogovore ali programe in kateri ne, sva izoblikovala skupno dojemanje tega, kar se nama zdi pomembno in vredno truda. Končno sva se odločila, da s tem sodelovanjem nadaljujeva tudi pri festivalu Exodos.
Vsaka izdaja festivala Exodos je fokusirana na drugo svetovno regijo. Letos je fokus na Afriki in vi ste bili povabljeni kot selektor programa. Kakšen navdih daje Afrika vam osebno?
Mednarodno je zame vselej tesno povezano s krajevnim. Moja povezanost z Afriko se začenja v mojem rojstnem mestu Bruslju, kjer zadnjih deset let delam v Flamskem mestnem gledališču KVS. Poleg tega, da je Bruselj prestolnica Belgije in Evrope, je danes deloma tudi afriško mesto. Seveda, saj ima Belgija dolgo kolonialno zgodovino v centralni Afriki, zlasti v Demokratični republiki Kongo. Mesto Bruselj so deloma zgradili s kapitalom, ki ga je belgijski kralj Leopold II črpal neposredno iz Konga. V KVS se zaradi te (skupne) preteklosti nismo počutili krive, pač pa smo v tem raje videli priložnost za razvijanje bolj enakovrednih in vzajemnih današnjih odnosov. Zato smo v repertoar Flamskega mestnega gledališča v Bruslju končno vključili dela sodobnih kongovskih umetnikov. Razen te zgodovinske povezave je Bruselj delno afriški tudi zaradi bolj nedavnih ali sodobnih razlogov: v zadnjih desetletjih prehajajo skozi to mesto migrantski tokovi iz severne, centralne in zahodne Afrike. To nima nobene zveze z eksotičnostjo ali s kakšno nostalgično povezanostjo s Kongom in Afriko. Pri tem gre za zelo stvarno in konkretno zavezanost, če živiš v Bruslju v letu 2015: del prebivalcev tega mesta izvira z afriške celine in še vedno so zelo povezani s svojimi izvornimi regijami. Če so danes politične težave v Kinšasi, bo jutri v Bruslju nemir. Integriranje tega dela bruseljske stvarnosti v naše delo v KVS in v moje programsko delo se mi zdi samoumeven prispevek k prihodnosti multikulturnega in globaliziranega mesta, kakršno je Bruselj – in k taki prihodnosti je usmerjenih vedno več evropskih mest.
Preživljanje časa v Kinšasi in številnih drugih afriških mestih v zadnjem desetletju ter tesno sodelovanje z raznovrstnimi afriškimi umetniki je tudi v meni seveda pustilo globok vpliv, ki presega lokalno povezanost in Bruselj. V resnici sem spoznal, da ima afriška stvarnost v 21. stoletju le malo opraviti z našimi predsodki o »temni in eksotični« celini, kar nenehno projiciramo nanjo. To pove veliko več o nas in o načinu, kako gledamo na »drugega«, kot o sami Afriki. Ja, Afrika ima svoje probleme, vojne in bolezni. Toda ali jih nima tudi Evropa, če pogledamo na situacijo v Ukrajini, v Grčiji in v zapostavljenih delih številnih naših velemest? In ja, Afrika je ogromna celina, toda mar Afrika – kot en sam, homogen prostor – zares obstaja? Kaj skupnega imata stvarnost v Mozambiku na jugovzhodu in tista v Senegalu na zahodu, njuni umetniki in njune kulture? Malokaj. In predvsem, ali ni Afrika tudi celina velikanskih možnosti, stvarne rasti, enormne modrosti, velikih užitkov in veselja ter brezmejne ustvarjalnosti? Nedvomno. Afriški filozof Achille Mbembe – skliceval se je na nizozemskega arhitekta Rema Koolhaasa, ki je precej časa preživel v nigerijski prestolnici Lagos, kar ga je močno navdahnilo – je nekoč dejal: »Svet dohiteva Afriko, ne pa obratno.«
Na festivalu bo prikazanih 10 predstav iz Afrike. Kakšne kriterije ste uporabili pri selekciji?
Kot vselej sem iskal drzno, pogumno in zelo osebno delo. Dobro afriško odrsko umetniško delo, ja, a tudi zgolj dobro odrsko umetniško delo kot tako, nasploh; delo, ki so ga ustvarili kljubovalni, hrabri in kritični umetniki z zelo različnimi povezavami s svojo celino: nekateri živijo tam; nekateri so živeli tam, a nič več; nekateri nikdar niso živeli tam. Večinoma so resnični globalni prebivalci, ki veliko potujejo – z vsemi prednostmi in šibkostmi, ki jih to prinaša. Toda pri vseh se dejstvo, da so od tam, vrašča v njihovo delo na način, ki posega v nove umetniške oblike in modele, v celotne skupnosti, v bodoče svetove. Noben od tukaj predstavljenih umetnikov ne reproducira ali ne potrjuje tega, kar radi mislimo – ali mislimo, da vemo, ali smo se odločili misliti – o Afriki. Folklora za zahodne turiste in konservativna tradicija sta zelo daleč proč. Njihovo delo ima moč, da nam odpre oči za to, kar je danes Afrika (če sploh obstaja): izjemno raznolika celina z več kot 50. državami in nad milijardo ljudmi; z izjemno raznovrstnimi in drznimi umetniki, ki ne eksperimentirajo le s svojo umetniško formo, temveč lahko tudi zares kaj povejo svetu in delijo s svetom; in z občinstvom, ki je številnejše od samih gledalcev v uprizoritvenih prostorih. Splošno rečeno, torej, se moji kriteriji niso razlikovali od kriterijev, s katerimi gledam na delo številnih drugih umetnikov za katerikoli program: zanimajo me edinstveni, globoki in pogumni glasovi, tako umetnikov kot tudi ljudi nasploh.
Sodobne odrske umetnosti niso med prvimi asociacijami, kadar pomislimo na Afriko. Kaj lahko občinstvo pričakuje od tega festivala?
V primerjavi z Evropo leta 2015 je Afrika verjetno celina, ki je dosti bolj v stiku s številnimi sodobnimi razvojnimi smernicami v tem svetu, kot to vidimo ali hočemo videti od tukaj. Skupaj z nekaterimi negativnimi potezami 21. stoletja: globalno segrevanje; divji kapitalizem, ki briše vsako socialno zaščito s strani vlad; ali religiozni ekstremizem. Hkrati pa na tej celini nastajajo tudi mnoge pozitivne in inovativne oblike socialne, kulturne in umetniške dejavnosti, iz katerih se lahko vsakovrstne prihodnje družbe in svetovi marsikaj naučijo. Naj gre za popolnoma nove oblike družbene solidarnosti v krhkih skupnostih; ali za nove in inovativne oblike kulturnih projektov, kot je nollywoodska filmska industrija; ali za kulturno in socialno delo umetniške organizacije v mestu Kisangani v Kongu – to so modeli kulturnega sektorja za skupno življenje in prispevanje v družbo, iz katerih se lahko v Evropi marsičesa naučimo.
Tukaj predstavljene stvaritve, njihove vsebine in oblike ter svetovi so seveda pod močnim vplivom te sodobne in »modne« stvarnosti. Nekateri umetniki jo naslavljajo pesniško, spet drugi praznovalno ali z očaranjem, nekateri so jezni – toda vsi so v zelo neposrednem in tesnem stiku s »tukaj in zdaj«, ki jih obdaja. Tako se dejansko ne morem domisliti umetnikov na tem svetu, ki bi bili bolj sodobni kot ti, ki bodo aprila v Ljubljani. In na tak ali drugačen način so vsi Afričani. Upam, da si bodo gledalci dovolili biti presenečeni, namesto da pridejo s svojimi utrjenimi pričakovanji o tem, kaj da pomeni »afriško«, ki jih hočejo nato potrditi.
Zakaj je tak festival pomemben za Slovenijo in kakšen je njegov pomen na evropski oz. svetovni ravni?
Mislim, da Evropa in Slovenija nujno rabita okna v svet. Ko danes potujem po Afriki, pa tudi po Aziji in Latinski Ameriki, opažam, da mora biti tam storjenega še veliko. Toda še bolj opazno je, da so ljudje odprti, gledajo navzven in se hočejo premikati naprej. Izhajajo iz svojih ozadij in senzibilnosti, toda z željo postati prebivalci sveta in razmišljati o svetu ter z radovednostjo do drugega. V Evropi še vedno pogrešam to odprtost in radovednost: oziramo se nazaj, v drugem vidimo to, kar projiciramo nanj oz. nanjo, medtem pa vse prepogosto sanjamo o prihodnosti naše celine kot kulturno homogeni, brez tujcev, ali drugih, ali razlik. Prepričan sem, da to ni pot naprej, ne za Evropo in ne za kogarkoli od nas. Festivali, kakršen je Exodos, nas opominjajo na to in s tem dajejo neznansko pomemben prispevek k prihodnosti naših družb. Zaslužijo si dosti več javne podpore, kot je prejemajo danes.
Nasploh bi dejal, da je za vse države – in zagotovo za majhne države, kakršni sta Belgija in Slovenija – bistvenega pomena, da imajo radovedne in navzven usmerjene umetnike in kulturne akterje, kakršna je Nataša Zavolovšek. Ti vabijo svet v Slovenijo in tudi predstavljajo Slovenijo drugod po Evropi in na drugih celinah, npr. v Afriki, ko je Nataša leta 2013 obiskala festival ConnexionKin, ki ga organizira KVS v kongovski prestolnici Kinšasi. Na žalost se politiki premalo zavedajo dodane vrednosti in prispevka takih dinamičnih in vizionarskih ljudi. Poskusimo si zamisliti, kakšni bi bili Belgija ali Slovenija brez svojih kozmopolitskih umetnikov in kulturnih akterjev, kakršna je Nataša: temačna in vase zagledana kraja, če naj ugibam.